Šola orientacije je res eno tako veliko doživetje, veliko zabave in veselja. Zabavali smo se 3. dni in noči na planini pod Mirno Goro. Prvi dan, ko smo prišli, smo se najprej razpakirali in namestili v dve sobi in sicer: mlajši GG v eno sobo ter starejši GG eno sobo zraven. Ko smo bili vsi nameščeni smo odšli v jedilnico in počakali na morebitna navodila Vanese, Kukca in Žive. Po dolgem sedenju nam je Kukec zaupal, da se bomo šli skrivalnice v hiši. Vsi smo se razveselili in se hitro odšli poskrit vsak v svoj kotiček hiše. Res je bilo zabavno in zanimivo, saj smo se skrivali v temi in tisti, ki je mižal ni smel prižgati luči. Tisti ki je mižal je lahko tistega, ki se je skrival »prifočkal« tako, da se ga je dotaknil samo po glavi. Sledila je večerja……in večerjali smo njoke pa zrezke v omaki. Bilo je slastno. Naslednji dan, v soboto smo se zbudili in odšli na jutranjo telovadbo pod vodstvom Kukca. Ko smo se natelovadili smo odšli na zajtrk. Po zajtrku so sledile že tradicionalne lahko bi rekli kot neke dopoldanske delavnice. To so bile: minsko polje (Kukec), skica terena in opis poti (Vanesa) ter vrisovanje (Živa). Sledilo je kosilo, ki se je vohalo od kuhinje do zgornjega nadstropja - sob…»(zažgan)« riž (hehe). Ko smo se najedli smo imeli malo počitka potem pa že (na žalost) orienterning. Preden pa smo odšli na orienterning smo dobili še nove obiske. Prišla sta namreč naša Lucija in Žan…naša odlična osmošolca, ki sta se na šolskem tekmovanju iz kemije tako dobro izkazala, da sta se uvrstila naprej (juhuuu). No..potem pa smo res odšli na orienterning in celo popoldne smo iskali točke in jih na koncu končno našli. Na orientirning pa niso smeli štirje naši »faulasti mušketirji« (Primož, Matic, Ivo ter Patrik), ker so bili poredni. Mi ostali pa smo se vsi utrujeni in žuljavi vrnili nazaj do koče, kjer sta nas pričakala Nejc in Vanesa. Odšli smo notri na toplo se ogreli in že je bila na vrsti večerja, katero smo tako čakali: »MAKARONFLAJŠ«. Sledile so zopet skrivalnice, a tokrat izven hiše, okoli nje (zunaj na travniku). Ko je bila ura že za spat smo se še za lep konec dneva ozrli v nebo in si pogledali prelepe zvezdice ter zapeli pesmico »Dan je šel«. In že se je noč prevesila v dan. Odšli smo na telovadbo, ki jo je vodil Ivo..tako smo telovadili, kot že dolgo ne (hehhe). Po telovadbi je sledil zajtrk in za tem že pospravljanje po hiši in okoli nje. Ko smo vse pospravili smo vzeli vsak svoj nahrbtnik in »šmrc« dol v doli do železniške postaje. Na vlaku smo preživeli še zadnje minute našega druženja in že je vlak prispel v Novo mesto. Na koncu smo se še poslovili drug od drugega in odšli. Vaših druženj sem že bila vesela in se jih veselim tudi v prihodnje.
Melisa Mantelj, vod: TELEBAJSI
